Je to vse v domeni bogov
smo bogovi mi sami
Vprašanja zelena postavljaš
ko je zima zunaj in ti na toplem sediš.
V trenutku, ko si pozabil na zapik
si ujel se na limance svoje
strah si postavil v kot med lopate
požmrkinil si soncu in šel po navdih.
Pletel vezivo si iz kodravih las
iz besed zgradil skupen oblak
Umikal se bliskanju tvojih oči
nasmehu dodajal sladke zavoje.
Bil čas je klatiti zvezde večerne
bil čas je za skravžljane sanje
Bil zapleten si v tihi nemir
bil si na krvavem robu predaje.
Naenkrat se sproži giljotine rez
na nebu ustvari dva oboka
na drugi strani ostane poet
na tej strani boleč zapis na trdem disku.
Če ga radovedni svet vpraša, reče
tako je moralo biti
in da je to karma iz tretjega kolena
Ampak, ko je dober in tih
njen nasmeh si riše na robu spomina.
Življenje je obsodba za nazaj.
