SLOVANSKA

Iz davnine obujamo mrtve bogove

na glave natikamo kravje rogove

kaj strah nas je biti tukaj in zdaj

morda Svarun bi olajšal nam pot v raj.

A kaj ko ni več kamnitih svetišč

in znanja o tem je le še za prgišč.

Le kdaj Vestalke bodo znova zapele

in sekir'ce  bojne nam onemele.

Čudnih navad smo se od Frankov navzeli

le pijani od medice smo še veseli

ko kmet si kneza več ne voli,

se za knežji kamen tepejo VOLI.

Gradimo si nakupovalne katedrale,

in boga denarja molimo bolj kot ostale

Valjhunov je več kot Črtomirov sedaj

da sužnji smo, ve že vsak otročaj.

Morda se pa najde še kak Iztok med nami

ki nam dokaže, da smo svobodni Slovani

Bizancu odvzame krivični nam tron

Veselje nam vrne in pravi Kanon.

Kako čudovito te lahko ignoriram

Pika zelena poleg tvojega imena 

V pogovor vabi in zapeljuje 

Oblikuje misli in stavke nedokončane 

Smeškote pripravlja in kak srček dodan 

Jutro ti prijetno zaželi ali pa lahko spanje 

Sprašuje vsakdanje stvari in vmes vpleta sanje 

Ponudi ti nasvete, čeprav ne rečeš zanje 

Še vreme ga zanima, pa četudi lanski sneg 

Po besedah se ozira, ki spravljajo te v smeh 

A se zdrzne dvigne prste od tipkovnice 

Pogleda v megleni dan tja čez 

In si reče, da nihče ne sliši 

Kako čudovito te lahko ignoriram. 

Ti ki si ljubezen

Bil sem iskalec ljubezni
tisti ponižno ponosni
skrivajoč se za krhkimi besedami.


Ril sem po zemlji kot merjasec
splezal na kozorogove strmine
plaval čez ožine samosti.

Bila je stalno na dosegu roke
bohotna v svoji zapeljivosti
a nikoli dotakljiva.

Izmikanje jo je delalo živo
vedno znova na preži za plenom
sam vedno znova s potolčenim kolenom.

Ko sem ob poti zastal
z razbitim srcem v rokah
mi je sonce na zahodu poklonilo pomežik.

Sedaj odprt kot posoda zrelosti
čakam spokojnih misli
da jo jutranji žarki napolnijo.

Z njo cvetlice ob poti zalivam
in odžejam popotnike daljne
Zdaj sem pri njej doma.

A čutiš spomine

Še čutiš trepet ljubezni v srcu mojem,
ko greš mimo kdo ve kam

Še slišiš šepet drobnih ptic radosti,
ko ti drevesa pridejo naproti.

Še vidiš mesečev nasmeh vzneseni,
ko gre mimo okna tvoje sobe.

Še vonjaš kavo iz avtomata vsakdanjosti,
ko te dan dodobra prebudi

In potem spleteš novo zgodbo,
ki po Savi navzdol spolzi

Ta topli večer

Ta topli večer je vame naselil nemir
Spremljajo ga oddaljeni ritmi bobnov
In tišina spomina
Zapleše kot znani lik
Nad livadami pozabe
Da še enkrat prikliče trenutke bližine v barvah
To sliko potem po diagonali prepognem
Da naredim papirnato ladjico.
Spustim jo po reki zeleni
Z ljubeznijo v očeh.
Narišem luni rumeni tvoj nasmeh.
Potem si rečem:
Ta topli večer je v srce položil mir.

Združena v odhajanju

Ko sem te naučil

vse kar vem o življenju,

umirjenosti, radosti in odpuščanju

si odšla.

Ko si me naučila
ljubiti brez strahu, bolečine
brez dna
si odšla

Sedaj sva za vedno
povezana v tišini
lepoti in zrelosti,
ki to zna.

Alica v zmedeni deželi

Kako lahko žalostna pesem
sonce prikliče.
V večer se zatakne
in kaplje rose z očal si obriše.

Vprašanja postavljam v gluhi večer
morda se ponavljam
ampak kje je moj mir
da ga kot medaljo dam na rever.

Morda pa le nataknem klobuk Norega klobučarja
pa Srčni kraljici vzamem njen meč
srce za pogum zastavim
in glavo dam preč.

Ni časa, ni časa
in moj krik je odveč
Zdaj veter odnaša
pepel še žareč .