Bil sem iskalec ljubezni
tisti ponižno ponosni
skrivajoč se za krhkimi besedami.
Ril sem po zemlji kot merjasec
splezal na kozorogove strmine
plaval čez ožine samosti.
Bila je stalno na dosegu roke
bohotna v svoji zapeljivosti
a nikoli dotakljiva.
Izmikanje jo je delalo živo
vedno znova na preži za plenom
sam vedno znova s potolčenim kolenom.
Ko sem ob poti zastal
z razbitim srcem v rokah
mi je sonce na zahodu poklonilo pomežik.
Sedaj odprt kot posoda zrelosti
čakam spokojnih misli
da jo jutranji žarki napolnijo.
Z njo cvetlice ob poti zalivam
in odžejam popotnike daljne
Zdaj sem pri njej doma.
Sem. S svojo ustvarjalnostjo se poskušam povezati z ljudmi okoli sebe, se jih dotakniti. Včasih sem iskal luč, zdaj vem, da je v meni. Zato se trudim očistiti steklo, ki jo obdaja, da bi zasvetila v polnosti.
sobota, 1. oktober 2011
A čutiš spomine
Še čutiš trepet ljubezni v srcu mojem,
ko greš mimo kdo ve kam
Še slišiš šepet drobnih ptic radosti,
ko ti drevesa pridejo naproti.
Še vidiš mesečev nasmeh vzneseni,
ko gre mimo okna tvoje sobe.
Še vonjaš kavo iz avtomata vsakdanjosti,
ko te dan dodobra prebudi
In potem spleteš novo zgodbo,
ki po Savi navzdol spolzi
ko greš mimo kdo ve kam
Še slišiš šepet drobnih ptic radosti,
ko ti drevesa pridejo naproti.
Še vidiš mesečev nasmeh vzneseni,
ko gre mimo okna tvoje sobe.
Še vonjaš kavo iz avtomata vsakdanjosti,
ko te dan dodobra prebudi
In potem spleteš novo zgodbo,
ki po Savi navzdol spolzi
Naročite se na:
Objave (Atom)