tisti ponižno ponosni
skrivajoč se za krhkimi besedami.
Ril sem po zemlji kot merjasec
splezal na kozorogove strmine
plaval čez ožine samosti.
Bila je stalno na dosegu roke
bohotna v svoji zapeljivosti
a nikoli dotakljiva.
Izmikanje jo je delalo živo
vedno znova na preži za plenom
sam vedno znova s potolčenim kolenom.
Ko sem ob poti zastal
z razbitim srcem v rokah
mi je sonce na zahodu poklonilo pomežik.
Sedaj odprt kot posoda zrelosti
čakam spokojnih misli
da jo jutranji žarki napolnijo.
Z njo cvetlice ob poti zalivam
in odžejam popotnike daljne
Zdaj sem pri njej doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar